Nekje v gozdovih pozabe
Pismo nekoga materi
Hodil sem po zemlji domači in pil sem nje lepote. Vsak korak, je bil nekaj kar sem ji podaril. Vsaka stopinja je bila nekaj, kar mi je vzela, nekaj kar je oblikovalo njeno podobo. Vsakih nekaj več korakov je odprlo nov pogled. Vsak naslednji korak je odprl pogled na nje podobo, po kateri se imenujem in po kateri sem dobil obraz. Podoba, ki me je preganjala, lovila in hkrati bila tisto, kar sem iskal.
Hodil sem po zemlji domači in dihal nje barve. Kot s palete, prevelike za v roko, katere barve meša kaplja mojega znoja. Katere odtenki barvajo moj vsak dan. Moj vsak trenutek, čeprav nezavedno. Vedno znova se rišejo slike in barvajo moje vse. Kot kaplja znoja, kapljal sem na zemljo mi domačo in v njej puščal sol z mojega stola. Miza premajhna za dva. Sol, ki je na kruhu bila mi slajša kakor med. Mrtva je romantika revščine, katero danes iščemo v mestih. Podoba njena je groznejša od pesmi o incestu, o pesmi o bratomoru in prepovedanih ljubeznih, ki nam jih poje domovina. O zgodbah smrti in stiske, ki se skrivajo za razpadajočimi zidovi porušenih vasi, hiš ki brez strehe in brez topline matere objema razkrivajo svojo ranljivo notranjost. Brez strehe, ki tem stenam reče dom, brez strehe, ki resda zastira lepoto zvezd, a daje praznim stenam celoto in zavetje pred viharjem. Strehe, ki jo nosijo zidovi, kot mi svoje ime. Pogled nazaj izdaja kdo smo. Kaj hočemo izbrisati in katero novo ime klicati?
Hodil sem po zemlji domači in razmišlal, če bi Rezika imela kolo, bi prehitela jebeni voz. Če bi lahko, bi ji ga naredil... iz listja, izročila mojih gozdov in po nekem izročilu prednikov. NE KUPIL, naredil, saj denar tu nima več pomena in vrednote umirajo. Iskal sem zgodbe, ki so mi jih nekoč govorili ljudje, ki so že davno odšli. Govorili so jezik, ki ga nisem poznal, besede, ki jih nisem razumel, ker sem mislil, da bodo tukaj večno.
Dvakrat gremo spati in nato že umiramo. Trikrat se zasmejimo kot otroci in nas že več ni. Hodil sem po zemlji domači in ji pisal zaprisego.
Vsi smo rojeni v ta svet. Imamo starše in oni starše njihovih staršev. Vsi smo nekoga otroci. Vse nas kali ledeni veter matere zemlje in oblikuje trda roka očeta groma. Vsi smo potomci božanstev in idej, ki nas rodijo v materijo, dajo ime, hrano ter na koncu temno zavetje večnega lovišča. Vsem je mati narava in vsi pijemo nje sladkosti. Vsi pozabljamo priimke in se kitimo s priveski abstrakcij, krasimo prsi z medaljami bogokletstev in tujih spominov. Vsi hodimo, nihče pa ne ve kam gremo. Zemljevidov ne znamo brati, ne znamo v njih zarisati nas pot. Pozabili smo dotik razgaljenih prsi, ki so nas hranile. Njen varni objem smo zamenjali za viharje. Naravne katastrofe in nebroj podatkov, ki ne pomenijo več nič in nikogar. Ki niso vredni nas koraka.
Vozil sem se po deželi domači in tri dni ježe daleč, nosil novico o njeni smrti. Za tremi gorami in tremi vodami spi novica, da je umrla. Ko smo na pot krenili je še umirala. Čili in polni upanja smo si zamislili to pot. Si oprtali bisage polne mitov in opevanj ravno te ceste, na katero smo stopali. Ravno te poti, ki smo jo izbrali. Ob postaji večerov postavljali šotore in peli pesem o upanju in uspehu. Osvetljeni od zubljev ognja in pijani od opoja prihajajočih zmag smo z gromečimi grli jutrijšnjemu dnevu napovedovali boj. Zdaj se tiho vračamo v šotore in strti šepetamo njej v spomin. 200.000,00 krikov na minuto je tišjih od njenega šepeta...
Iskal sem nje šepet in našel svojo sliko. Med listjem njenih las so se preganjali vetrovi. Veter severa je jugu nosil zimo. Bele pozdrave iz dežel uspeha. Zahod je vzhodu jemal očeta sonca. Ona je pa samo stala in mirno gledala, kako ji mršijo lase. Kako ji jemljejo poletno razigranost in jo oblačijo v jesensko rjavino. Kako ji razkrajajo telo in se kot rja zažirajo v njene lase... iskal sem šepet, ki bo dajal upanje, ki bo povedal, da s pomladjo pride spet... da se ptice vrnejo kot zvezde v njene lase, da bo rosa poletne nevihte spet napolnila solze njenih oči, da se vrne... Šel sem na pot v nje gozdove, da bi zbežal zimi. Oprtal žago in zažagal v deblo drevesa, ki ga je nekdo posadil. Da bi z desk njegove sredine, naredil sebi posteljico. V katero vrezano srce, bi pomenilo zavetje ljubljeni osebi. Da bi z manjših desk in večjim srcem naredil zibko prihodnosti, ki sem jo z upanji povil in varno spravil spat v zibko prihodnosti ob svojo posteljo. Da bi s krajniki in vejicami ogrel ta domek, to hišo sestavljeno iz upa temeljev in zavetjem desk spominov. Po načrtu mojih prednikov in njih očetov. Z njihovim znojem znanja in načrtov izročil. Bal sem se ropota vej. Pok lesa veje je glasnejši od ječanja jekla topov. A hkrati sem vedel, da bo posadila drugo drevo, ki bo nekomu omara, ki v svoji notranjosti skriva upanje na druge svetove, tretjemu pa stol, mala miza na kateri se bo odpočil in s katere spil bo hrabrost za na novo pot. Drevo in hkrati korenina... Domača.
Bal sem se nje srda, kot spomin na trepetanje gora. Kot spomin na zime, nekje v gorah, za lino, ki sem si jo sam izklesal. Za lino, skozi katero smo gledali prgišče kamenja za katerega smo se borili. Kot lino skozi katero je piš ledenega vetra nosil snežinke, ki so se prijemale na nas brado in nas brke, ki so barvale jih z belo barvo staranja in umiranja spominov. Ki so izgledale, kot da tu bodo ostale večno... na nas obrazih, brkih in bradi. Tam, kjer je smeh umrl davno prej, ko so njih koraki prišli te vzeti. Gledal sem ga kot prgišče drobtin na prtu mojega doma, drobtine, ki jih brezbrižno in brez vrednosti, kot da nebi bili deli hlebca te celote, mali delci gore, hlebca, strese roka matere skozi okno na dvorišče pozabe, da jih pojedo vrane. Gledal sem kako se njih jekleni kljuni zažirajo v njena pobočja, v nje napeta bedra in boke. Kako meni podobne mravlje s smodnikom zastrupljenih zoba zgrizejo, kar so vrane pustile. Meni podobne, le da so bile rdeče. Gledal sem kako kraj, kjer smo se igrali, postaja druge vrste igrišče. Tokrat smo otroci večji in metle so postali konji, palice pa puške katerih »pinjav« krik pretrese goro, odtrga roko ali ubije njih srce. Ko otroška igra skeli in ubije. Čigava je četrta stena podrte hiše, kdo bo komu zemljo kradel.? Se zapira, se zapira, je zaprto, kogar ni se ne igra...(al pa mrtev nekje leži). In ko smo jo ubili, smo ji pisali napeve. V smrti znova iskali romantiko, v umoru pa junaštvo, da bi si dajali hrabrost. Sebi dvigovali zastave, imena nas herojev vtisnili v skale. Skale trše od nas čela a mehkejše in krhkejše od nas rjovečih jekel. Jekla, ki so trgala ozračje. In kamenje katerega prah je polnil zrak, ki smo ga vdihovali. Strup za pljuča nas, ki smo se borili (čeprav boja nismo nikoli občutili). Vrane, ki so na nebu, po katerem so letele, osvetljvale poti in zasenčile zvezde. Ostal je spomin na bridkost tega iskusa. Zato je zame vsak pok groma, vsaka palica v otroški igri uperjena na mene, smrt in vsaka jesen umiranje... Otroški smeh znak, da nekoč bo kosila kosa smrti. Za njo pa vsaka pomlad zavedanje, da smo en korak bližje koncu in dlje od začetka... od zibelke otroštva, od priimka matere, ki nas je ljubeče objemala in grela v objem nam lastne matere... domovine.
Zato ne bom nikoli odšel. Zato ne naredil vec od teh 225 stopnic od mene do nje doma. Če že pa se bom vrnil v nič časa, tekajoč kot šolar na počitnice, kot otrok na pedalih svojega kolesa, katerega špice udarjajo ob košček lončka jogurta, ki je malo prej bil skrivna komunikacijska priprava, ki je preko vrvi prenašal glas na drugi konec zidu. V ritmu in zaporedju. Tega števila korakov, katerega ritem preveč dobro poznam. Ki ga štejem na tej svoji poti od rojstva pa do nje doma. Tisti črni izbi zemlje, katere sobane bom napolnil s svojim srcem in svojo ljubeznijo. Sobani, ki me bo razkrajala in si me vzela, kakor sem nekoč sam vzel nje sadove. Takrat bi rad uslišal napeve. Takrat bi rad, bolj kot kadarkoli prej slišal pesem prijateljeve roke, kako njega inštument in grlo pesmi, ki so mu ga dali očetje, poje pesem o rodni ulici. O zemlji, ki sem jo, čeprav pokriti z betonom časa in črnim asvaltom vran poznal. Tam, kjer smo z deskami sanj gradili hiške v drevesih. Tam, kjer so se korenine naših dreves razširjale v zemlji njenih zgodb. Tam, kjer so tudi naše... korenine. Tam, kjer bo nekoč moja črna sobana. Tam, kjer bom jaz ležal... Pesem o času, ki ga nisem videl, pesem o zgodbah ljudi, katerih nikdar ne bom spoznal. A še vedno tako domača, tako poznana. Tako poznana, da se sliši topot lesenih koles voza na kolovozu med mojo rodno hišo in cerkvijo za grobom. Tako živa, da čutim med prsti lepljivo toploto kaplje krvi s čela mojih prednikov, ki ga je odpiral kamen spotike na poti njihovih življenj. Tako domača, da v njenem varnem objemu lahko zaspim, tako moja, da se z nasmehom vsako jutro ob njej zbudim, hvaležen, da sem tu. Pesem, ki je tako patetična, da preklinjam njeno zgodbo, naj bo 1000 krat prekleta ona, ki nosi zvok črke, ona, ki ve kdo sem in kam bom šel...
Poslušal sem pesem, ki me je peljala vse na kraj nje meja. In ko sem jo prestopil sem slišal pesem ljudi, ki so tam ostali. Na drugi strani gore. Ljudi katerih pesmi ne razumejo ušesa, a srce jih pozna. Čez goro groma, čez goro za katere skale sem umrl enkrat prej. Čeprav ne od srditega boja, čeprav ne od sovragovega odrešenja. Umrl sem, da bi ji dal ime... zato dvigujem glas v njeni pesmi, zato z glasom, ki ga imam in v jeziku, ki ga znam izgubljam besede o času, ki ga ne poznam. O sedanjosti. Njih goreče glasove, ki ječaje pojejo pesem ob udarcu noge. Kot bi hoteli pokazati kako je ječala njihova zemlja, kako so se tresli zidovi. Tako v taktu. Vedo na prvi udarec. Vedno ob les. In vsak 10 udarec je malo močnejši. In ples se obrne. Isti ritem, top,top,top le druga intonacija. Pisani okraski v laseh sosedovega dekleta, njena snežno bela noga na umazanem, prašnem podu plesišča. Noga, ki tlači grozdje, noga ob katero bom ovil svojo in noga, ki bo prav tako kot moja tekla za nekim vozom brez voznika. Samo z urnikom, ki ga vedno znova zamudimo. Ne vedoč ,kdaj in če bo mimo pripeljal naslednji.
Sedel sem na privozu domačem, srebal 1000 prekleto kavo zanikanja in poslušal, zgrožen njih jezike, kako so blatili tvoje drago ime... Poslušal njih, kako so te zaradi tujih izbir dajali v nič in obljubljali odhod. Ljudje, ki imajo priimke, tako kot jaz in ti. Ljudje, ki imajo prav tako očete in matere, ljudje, ki so nekoga drugega otroci. In gledajoč nazaj ne vem, zakaj me vedno znova zaboli njih zgodba. Da me njih prekletstvo straši. Lahko bi se obrnil in preko hrbta zašepetal... Mati kave bi... Mati, kje je zdaj ta voz... Mati, kateri je moj klanec. Mati prosim, naj prevzamem neko izmišljeno pozo trpljenja in trpinčenega, da bi razumeli. Nekoč so že. Želel bi roditi se gluh, da ne bi slišal njih strupene besede, a kaj ko potem ne bi vedel kako mi pojejo domače ptice na drevesu... a tudi one odpotujejo na jug pozimi... tja kjer je topleje, kaj ne?
Hodil sem po deželi domači in utrujen od poti ob njej želel zaspati. Zakaj ne znam in ne morem le mirno spati? Da me ne budijo njih kriki in tvoje ječanje. Da me luč radijskega poročila tako ostro zareže, da rana sploh ne krvavi. Ker zareže do bele kosti, ki suha na soncu gnije. Gnije znotraj navzven, tako da opaziš, ko je žal prepozno. Tako, da te zahrbtno opomni, da si minljiv. Zakaj ne morem mirno oditi ampak se vsakič znova obrnem, da vidim kje je odtisnjena stopinja. To dela vsak korak neskončno dolg. To dela vsako pot trpljenje. Zakaj je tista sled toliko pomembna. Kaj se skriva v nje brazdah časa. Zakaj je zavedanje, da nekdo sliši tisto zaradi česar delamo korake glasneje, tisto za kar obrabljeni podplati našega vsakdneva topotajo še glasneje. Tisto za kar je naš korak poskočnejši. Zakaj hodimo ,kot da nebi vedeli, da bo nas korake zabrisal veter? Zakaj nam je pesem pomembnejša od lastne zgodbe... Imenujemo se pevci.
Hodil sem po deželi domači in na ustnicah nosil nasmeh pesmi in poezije. Nosil sem spomin na čase, ki jih nikoli ne bom doživel. In s to pesmijo je vsak korak res da počasnejši in naporen, a v tem skelenju skriva noto naslednjega koraka. Vsak nov korak je torej nova zgodba. Vsak nov korak, mi pove kdo si, z vsakim ti dam novo podobo v moji domišliji. Za vsak moj korak in solzo potu, mi daš nov horizont. Za vsak napor odpiraš nov pogled. Tako vsak korak v to smer pomeni zame upanje na to, da bom še kdaj stopil preko te gore, preko teh voda in preko treh naslednjih korakov. Enim za očeta, drugim za mamo tretjim pa za njo. In tako naprej za njih očete in njih matere, njih sinove, tete in strice, njih vse in tisto eno več. Tisti en korak, ki naredi, da je pot vredna. Tista kaplja, ki mi pade s čela. Tista kaplja soli, ki ni šla v nebo in tista, ki ji zmeša barve. Čeprav ne kri, a zato nič manj iskrena in težko prislužena. Čeprav ne s puško, čeprav je moje orožje le lesena palica, ki jo dvigujem v znak boja in čeprav mi sovrag nasproti stoji, kot silhueta mlina na veter. Čeprav si boj določam sam, ne bo zato nič manj srdit. In pesem, ki ga bo opevala nič manj zarezala krik iz mojega osušenega grla. Če bo korak na poti osamljen, si bom z vej postavil prijateljev šotore. V pesek narisal njihove stopinje. Si z izmišljeno zgodbo bratske korajže in srditosti namišljenega boja krajšal noč ob ognju. In dvigal moralo naslednjega boja dneva. Zakopljite me pod tistim drevesom na dvorišču. Drevesom, ki sem ga obrezoval z utrujeno dlanjo mojih prednikov, ki sem ga po njih navodilih ljubil. Ki ga sovražim, z nasmehom. Žagam a se hkrati veselim toplote ognjenih zubljev, ki ga bodo ponesli v nebo... katerih toplota bo spomin na poganske plese ob ognju, na divje orgije in obrede spak z živalskimi o brazi, ki so opiti od medu in žganja klicali maščevanju v nebo. Katerim obraze je osvetljeval ta isti ogenj, katerega gledam sam in kateremu nič in nihče ne ubeži. Ki povrne vse v prah. Prah kamnite ceste na katero stopam.
Zato naj bo to moja prisega. Moja pesem, ki jo dvigam v tvoje nebo in njih prostranstva. Moja prisega Velikim borcem, komandantom, moje herojsko dejanje. Večno te bom ljubil. V srcu nosil tvoje ime in na ustnicah zgodbo o tvoji lepoti. Pel pesem o ljudeh, ki so tu živeli in opeval ljubezni, ki so tu umrle. Večno bom hodil med gozdovi pozabe in v luči kresničke stopal po poti, ki so mi jo utrli predniki. Se opijal z njih zgodbami junaštva in grel ob ognju, toplim kakor matere objem. Ob ognju, ki gori v mojem srcu... katerega žar lahko ugasneš le ti, po obličju katere hodim in katere lepote opazujem. To ti prisegam mati domovina.
Tvoj sin
