Thinking in slovene...
Never missed u so much. A discussion about Istra and the original text about the exhibition...
(sadly not the original version becouse of the limited editing options)
opening of the exhibition on the 9th of October at Levstikov Trg5 in Ljubljana
To her
Building you a house
(danaja)
Prej je nisem poznal.
Nisem vedel kako je dišala.
Nisem vedel kakšne barve je bila.
Spoznal sem jo oranžno. Mešanica jesenskih barv je ovila njene lase, po hribih in dolinah.
[hribčkih]
"Takrat je najlepša", so rekli.
Pravili so ji istra [ti]. Kamenje med rastjem in zelom. Kako je lahko nekaj tako "tisto pravo". Kako lahko kamniti zidovi, ki jih je naredil človek izgledajo, kot da jih je narava tam pozabila.
Spoznal sem jo, ko sem stopil na mehko travo. Ko sem zavohal njen vonj, s katerim se je veter igral med praznimi zidovi, relikvijami, ki gradijo spomine na njo.
_____To hišo sem nama vedno hotel zgraditi.________
Da nebi bila preveč dovršena, a še vedno nosila njeno
dušo. [svojo]
Povešena kljuka kot dobrodošlica. Nobenih pretiravanj ali
olepševanj. Edina toplina, ki bi jo rabil, bi bila tvoja. PT
Pa ne tako, kot je bila včasih. Takrat je nisem poznal. Ni
bilo narodnih noš, plesa, otroškega smeha... Ostal je samo
še odmev otroških besed. Želje po tem, da bi bili piloti
letal, ki bi jim sklatili zvezde in jih nabrali v koške, ki jih
imenujemo srce. Ostal je le še odmev otrok, ki peljejo
živino na pašo. Še tega odnaša veter med spomine. Kakšna
je torej bila?
Ostali so le še trenutki situacijskih komik, ki jih govorijo
predmeti in način, na kako šepetajo svoje zgodbe. Le
najti jih je treba, so govorili. Kako lahko najdeš nekaj, kar
je bilo od nekdaj preveč lepo, da bi to lahko videl? Nekaj
je bilo obsojeno na propad s strani neizprosne matere
narave, ki s svojimi kremplji ognja, očmi neviht in zobom
časa, odžira vse, kar smo gradili. Minljivost postane večna.
( ali neskončna? )
Čas, ko ostanki neke dobe pomenijo njeno obliko. Ko sem
jo spoznal je bila preprosta.
Na poljih oranžne igrivosti in spokoja trave, ki se kot rahli komaj opazni kodri zibajo v vetru, so stale hiše.
[sarkofagi]
Silhuete spominov, ki so prekinile igro narave. A so se z njo vseeno zlile; kot oči na obrazu, ko njihova toplina prekine idilo umirjenih linij. Taka je stala.
Nisem dal imena, niti telesu njene pokrajine, niti igrivosti oči, ampak njej kot celoti. Rekel sem ji [istra].
Ne spomnim se točno, kaj je bilo? Spomin je varljiv v njeni bližini. Vem le, da sem nenadoma začutil željo, da bi se igral na igralih spominov in zgodb, ki jih je nosila s seboj. Ta igrala so bila kot tramovi, ki stojijo na mestu, kjer so nekoč bile strehe. Nosilci gugalnic misli in občutkov. Za nekatere celo strahov.
Govoriti o tem, da sem jo poznal že prej, bi pomenilo, da lažem. Vendar ji tega ne bi naredil. Ni me zanimalo, kako je njena mladost na ulici podila otroke, ki so brcali žogo, dvigovala prah, ki so ga živčno odganjali nonoti v gostilnah. Seveda me je zanimalo. Vsak trenutek. Nikoli pa nisem hotel, da bi se ob tem počutila nelagodno. Nikoli ni bila prostaška. Še najbolj vsakdanja opravila so ob njej izgledala magična. Njeni čari so vedno bili močnejši od vsake nerodnosti in sramote. Razen moje, ko sem stopil tja, kjer je ona vladala. V sanjah trenutkov, ko so moji koraki kradli njeno zemljo in zgodbo in umazali njen spomin z njimi.
Seveda bi jo hotel poznati in odraščati z njo.A je bila zdaj in tukaj.
Lepša kot kadarkoli.
Mislila, da je bila skrita pred vsemi.
A so ji radovedni pogledi dali vedeti, da je lepa in iskana.
Tudi, ko je mislila, da bo še veter pozabil na njo.
Je vedela, da jo gledam tudi jaz?
Sem bil kdaj res drugačen od turista z živčnim korakom,
ki ga diktirajo zaslonke?
Natanko taka, kot bi jo hotel narisati.
Pa ne bi znal. Niti hotel.
Iti od nje je bilo skoraj tako lepo, kot se vračati k njej. Nazaj.
Podobno obrazom ljudi, ki na postaji vedno pričakujejo ljubljeno osebo.
Nesramno bi bilo reči, da je bila socialistična.
Čeprav je (razu)imela čar:
"razumeti estetiko obdarovanja s pomarančo"
ali kamnom in vračati hvaležnost. Po eni strani radoživa in razigrana, kot moje otroštvo med emajliranimi posodicami, po drugi pa odrasla gospa, ki ne skriva zgodb, ki so jo naredile tako... Lepo.
Lahko bi temu rekel ljubezen. Če ne bi bila tako posebna. Vedno nekje med pesimističnim sarkazmom in zgodbami ter pravljicami o tem, kdo si bila.
Zakaj mahamo vlakom, ploskamo ognjemetom in pilotom v letalu?
[Ker je to tradicija.]
Urbana legenda o nečem, kar
mislimo, da je. Pa čeprav ni
nikoli dejansko bilo.
Zato te bom vedno pogrešal.
Nikoli nobenih olepšav. Ostanejo samo številke. Številke, ki nas spominjajo, kje bi hoteli biti doma. Kam se vrnemo po tisto lepo. Tisto edino kar še imamo. Zavetje. Zavetje, ki si ga nudila. Seveda bi hotel biti tam. Vedno. Vedno najti tisti dom, ki sem ga iskal. Ljubi(l)m (sem) ta realizem. Ko ni potrebe po nečem lepšem. Nečem kar imajo drugi. Nečem kar postane zgolj zavist zbujajoč in nepotreben dodatek tvoji že tako najlepši podobi. Ja Točno tako te hočem sanjati. Mojo.
Čeprav brez streh. Čeprav bo postelja prazna in in bodo misli na to, kje si kot
hladni veter, ki odmeva med praznimi zidovi. Ko bo streha le še ribja kost, ki ji
je čas vzel vso dostojanstvo. Vedno ostane; pozdravi tista viseča kljuka, ki
jo veter, ko ga zanese mimo. Mimo najine hiše. Nikoli več smeha tvojih
otrok, ki jih vzgajaš v ljudi, ki to vračajo pa pa..Čeprav te včasih pustijo samo pr topli peči. Zveni grozeče. Ostanejo. Tebi ti sanje. In veš, da se (ti) bodo vrnile tudi to je nekaj. Bil si...in tam. Kaj zato, če je ne boš
nikoli videl in nikoli več tam ne b(il)o... tako blizu. Vedno boš; ko
boš to hotel, z nasmehom rekel, da si jo poznal. Ne tako kot je
bila ampak res tako kot si čutil in mislil. Skoraj dovolj tvojo, da bi se ulegel na tla
in rekel, da je tvoja. Čisto tiho. S pritajenim vzdihom (čeprav bi te čudno gledali): "Moja hiša je!" Tam bi živela.
Dom premajhen za dva. Zato sem te moral stisniti k sebi. Neudobna postelja, ki jo udobno postelje šele dotik tvojih spominov. Nežnih in lepih. Tam, kjer sva prvič gledala film sanj in želja. Za nama ostanejo prazni običaji večerij. Ornament vrtnic ne kot lepotni dodatek ampak kot zgodba, o nečem kar sem nekoč poznal. Zdaj vem kaj je bilo. Predstavljam si te kako skrita pod ruto pozabe, stara in moja okopavaš grm rdečih vrtnic. Vonj tvoje kuhinje lahko sanjam, čeprav vem kako diši kava. Lepo in nepozabno kot toplina tvoje sape. Iz lončka premajhnega za dva, za en dan.
Bil sem tam. Videl sem te celo, tako, kot je narava mislila da moraš biti. Obsijano s soncem, umito od dežja in polno zgodb o tem, kaj je bilo in o tem, kaj še bo.
Ko si v narodni noši jutra okopavala polje mojih sanj s šepetanjem: "odhajam" sem zakričal: "Ljubim te." Misliti, kje sem bil kot vedeti, kam sem hotel.
Daleč stran.
Stran od vseh stvari, ki me vežejo na vsakdan, ki ga sovražim. Verjetno se bom vedno hotel vrniti tja, kjer delo nosi ponos in modro barvo, kjer se ljudje znajo boriti proti sistemom, da si zgradijo sanje. Take kot sva jih nekoč sanjala midva.
Rdecha nit, ki se vije skozi tvoje vasi, kot napisi na frontah hiš, ne razmejuje.
Nikoli ni risala meje, ki smo si jo ustvarili mi, ki nam zemlja krade korake in kateri mislimo, da jo poznamo, kontroliramo. Vodiš nas (me) pa ti. Čeprav včasih pozabljam koliko je bilo življenje kruto do tebe, koliko je dejansko bilo težko živeti s tabo sanjam o tem, da bi nekoč spet rad videl kako si dišala. Rad bi videl kako so roke ožgane od sonca, rdeče od krvi pisale s prav tako barvo parole ljubezni na pročelja hiš, ki danes samujejo. Kot se jim zdi da tudi ti.
Rdeča nit, ki se vije kot žile, ki dajejo življenje tebi, ki mi ga vračaš. Počasi in tako, da tega nihče ne vidi.
Rdeča nit, ki se vije po naših žilah in se napaja iz tvoje zemlje, ki je včasih prav tako rdeča.
Ljubim te. (jo)
Sobe ločene s kamnom,
ki ga skriva in rojeva zemlja. S kamnom, ki te povezuje. Vas do vasi, od človeka do človeka. Včasih bel kot biseri, drugič spet rdeč od zemlje, kot so tvoji otroci, ki so te branili. Ko črna vihra je nevihte, hotela dati novo ti ime.
Otroci, ki jih kot lepe misli, ljubosumno vlečeš nase in nazaj k sebi. Legel bi na tvojo zemljo in objel misli o lepem. Misli, ki me spominjajo na sebe. In ko bom enkrat res utrujen od življenja legel, hočem da si tam. Hočem, da objameš moje telo, ki ga je življenje naredilo za mojega sovraga in ga objameš. Stisneš tako močno, da kar izgine. In me spet narediš za vogal nekoga hiše, del rože ali le trenutek, ki ga bo naredil eno s tabo. Samo, da sem tu (tam).
Zakaj je vedno ista zemlja tista, ki nam barva sanje. Kako lahko rojeva vedno druge ljudi, ki te ljubijo. Gladijo te po obrazu kot da bi poznali tvojo kožo. Kot da bi bili oni sami tisti, ki jih ti res ljubiš. In tvoja koža njim pogrinja mize. Daje jim toplino in tisto, kar naredi otroka veselega, ko zjutraj k tebi sede, ponosnega kot kmeta, ki uživa, ko se s tebe vije trta. Mize, ki so kraji, kjer pripravlja se obedek, kjer previjajo se tvojih sanj sinovi, pišejo se pesmi o tvoji vsej lepoti, sklepajo zarote, ki polivajo novo in novo nedolžno kri po neskončnosti lepote.
Prevečkrat podpore so utrujenim življenja, ki z njih pijejo opojnosti pozabe.
In vsak trenutek ljubim to podobo. Vsak dan bi hotel biti s tabo, poznati čisto vsak trenutek, ki mu nekdo pravi kar življenje. Trenutek, ko s tabo preživi vsako stvar, ko truden sede k počitku, lačen k obedu, ko obupan nate nasloni sključen hrbet, da vzameš ga v objem svojih lepih rok in sanj. Pretesne mize veliki stoli in vse kar nekomu pomeniš. Taka kot si. Čeprav te ne poznajo, vedo, da se v tebi skriva mehkoba. Zakaj je nujno, da prej te izgubijo. Zakaj preklinjali so včasih to bližino, ki se danes jo spominjajo s procesijami rožami in velikimi izreki. Tudi tam so stoli. Lepi, okrašeni. Na njih so pomembni ljudje, ki opevajo tvoje ime in pesnijo, V višave z resnim glasom govorijo. In ne vidijo, da si želiš le objema, tistega, ki je božal tvojo kožo in jo napajal s potom svojega čela. Ti vdihnil svojo je podobo. Poznal je vsak las tvoje livade. Njegov stol je lepši od tisoč novih. Ne zanimajo te okraski ne cvetje. Vse kar hočeš je, da bi se otroci spet igrali. Trgali ti rože. Otroci, ki pomenijo veselje. Novo ljubezen. Nove vojne. Novo tebe.
Spet bi sanjali in gradili nove stroje, da bi jih peljali. Spet bi me (jih) nove sanje mamile od tebe. Ampak nebi hotel, da te kadar koli žalostijo. Lepi stroji, novi in bleščeči peli bi ti čast, jih peljali po pokrajini vseh tvojih lepot. Vse dokler jih spet ne premami novo in boljše njih bobnenje. Še večjih, še bolj bleščečih. In prav ti stroji, ki so orali tvojo so lepoto in zbujali potrebo po nečem večjem nečem novem jih popeljejo prek meje. Tja, kar imenujejo tujina. Tja, kamor bi njeni otroci stopili na tvojo zemljo in te celo požgali. Vedno nove sanje. Prav te sanje, ki ženejo njih in mene. Želja po tem, da srce bi tvoje osvojili. Eni s silo drugi z roko. Tretji pa z nerodno gesto, takšno še otroško. In hvalili bi se s tem, da te poznajo, da so njihove sanje tvoje. Da se igrajo ob tebi kot, da so tvoji otroci. Tudi oni imenovali bi te s svojimi imeni. In jaz (oni) tega ne bi vedel. Ker čas tako je hotel. Spet ponižno stal bi tam na vratih. Z očmi požiral vsak delček tvojega telesa. Gledal njive kože, zagorele, kot oči košata bi drevesa.
" In otrokom svojim pravil bom o tebi. Vedeli bodo: pa čeprav bodo živeli daleč, da si tam nekje bila. Da stopal sem po sanjah, ki po tebi sem jih klical. Da nekje ob tebi, leži grob vseh čustev, ki sem jih na tebi pustil ležati.. Da si mi vzela vse kar sem ti upal dati. Ker sem tako hotel. Ker si se mi igriva nasmihala med zahodi raznih barv, ki naredili so te lepo. Katerih lepa je svetloba padala na tvoje lice. Tisto, ki verjel sem jim, da nikoli konec ne bo sanj in časa, ko sem jih naredil za kraljice. Kraljice vsega. Svoj dom in kraj počitka, tega izza katerega se zdaj budim, ko maham ti s postaje. Dan med naju je prišel in s seboj prinesel tedne brate, ti pa leta, ki te bodo spremenila. Vendar veš, čeprav sem majhen, nepomemben in čas me bo izbrisal iz tvojih misli in spomina, da te ljubim. Da zate bom naredil vse. Napisal kje si bila, kako si mi dišala. Ne ugibal, kako bi lahko spremenil, naredil lepše ali ohranil trenutke, ko te še nisem poznal ampak bil tisti, ki opeval bo nase sanje. Tisti, ki v srcu nosil bo spomine nate. Ki bo otroku, ki te ni poznal v pesek risal tvoje oči. V pesek, ki je včasih bil kamenje teh zidov, ki so ščitili otroke tvoje (najine sanje). V pesek, s katerim se veter bo igral, kot pred časom s tvojimi lasmi. Pesek, ki premika čas, ki neusmiljeno te odnaša. "
In ta isti pesek, je gledal nekdo drug. Kot pred mano in njim še mnogi (lažem)
Ne vem, koliko so razumeli, kar si jim govorila. Ne vem in nočem vedeti, kaj vidijo na poljih, ki jih pokrivajo tvoji lasje, v glasbi, ki odmeva, kot tvoj glas v mojih sanjah. V obliki, ki spominja na inštrumente, na katere igrajo moje sanje.
"Stal na vruji sem in pil iz nje ljubezen in znanje,
v sebi našel tebe in spomine, želje in vse ostalo,
kar bi dalo mi še upanje, da bom kdaj ob tebi se še zbujal.
In ugotovil sem, da so (te iste tvoje) hiše kupi le kamenja
in strehe, leseni so tramovi.
Vse kar naredimo iz njih,
si naredimo sami.
Z željo, da bi te poznal(i).
Zato vem, kaj sem videl,
Vem, kje s tabo bil.
To bom vedno nosil s sabo,
tudi takrat, ko boš nosila drugega ime.
In igrivo kot danes
se spogledal bom s polji tvojega telesa
zrl v globino tvojih oči in sanjal.
Poznal sem te in ljubim te, sanje moje."
Hvala.
